problemy i pytanija

Tuta stranica piše o problemah konstrukcije medžuslovienskego jezyka iz perspektivy ljudij, ktori ne sut obrazovani v drugih slovienskih jezykah i zanjut samo svoj jedin rodny jezyk. Jest to reakcija na jedin nam mnogo važny problem, jegože dostavajeme ot profesionalnih lingvistov v oblasti slavistiky:

Človiek, ktory je se učil dva, tri ili bolše slovienskih jezykov, imaje bludnu ideju, že vsi slovienski jezyky sut sebie tako blizki,
že vsim slovienskim ljudim možeme tvoriti univerzalny jezyk, jemuže oni budut razumiti bez nijakeho predhodnego učenija.
No pravda može byti inaka: Ljudi znajuči samo svoj rodny jezyk drugim jezykam bez predhodnego učenija ne razumijut.


Naše obrazovanije v mnogih jezykah nam davaje vieru, že tuto ne jest pravda (tu čitajte). No iz drugej strany je treba priznati, že my sami jesme dobro obrazovani v slovienskej lingvistike i uže ne imajeme dobre oči i uši na razrešenije tutego argumenta. Zato Vas vsih prosime: dobro uvažte tutoj argument i razmyšlajte o problemah na tutej stranici i besedujte s nami na Facebooku.


  1. Mužski zakončenija priložnikov -y/-i ili -ij?

    Što jest lučše? dobry-dobra-dobre ili dobrij-dobra-dobre?

    Argumenty za -ij

    - Ne jest treba razlišavati mekke i tv'rde priložniky (dobry <> svieži -> dobrij, sviežij).
    - Jest to podobne jako v ukrajinskem jezyku i podobne staroslovienskemu -ии, -ъıи.

    Argumenty protiv -ij
    - Posle -i- se -j- težko govori, južnim i zapadnim jezykam ne jest prirodne pridavati -j- na konec priložnika.
    - Težko se piše v kyrillici (-иј, -ій, ... )

    Argumenty za -y/-i
    - Respektuje univerzalny sloviensky koncept tv'rdih i mekkih priložnikov.

    Argumenty protiv -y/-i
    - Različna interpretacija mekkih i tvrdih soglasnikov v različnih jezykah (napr. russkopolske -ki protiv staroslovienskemu -ky, russkopolske -šy itd.)
    - Neexistencija -y- v južnih jezykah.

    Naše razrešenije problema:
    - Dogovor s kolegami ot jezyka Slovianski: -i/-y


  2. Kdie pisati i-y?

    Principialno sut četyri različne možnosti pravopisanija i/y:
    - staroslovienska tradicija i jej podobna češskoslovacka tradicija,
    - polska i jej podobna tradicija vazhodnih jezykov,
    - moderna tradicija prepisanija russkego jezyka do medžunarodnej latinice (napr. свежий = svezhy, болший = bolshy, ...) i
    - južni jezyky ne pišuči -y-.

    P'rve dvie tradiciji bazirujeta na različnih pravopisnih principah, že napr. posle soglasnika -k- nikogda ne može byti pisane -y-, posle soglasnika -g- nikogda ne može byti pisane -i- itd. Dogovor medžu njima jest težky i navyše južni Slovieni nijako neznajut, kdie pisati -y- i kdie ne. 

    Treti system jest moderny, široko globalno koristimy. System jest grammatičny i ne baziruje na pravilah, posle ktorego soglasnika može byti samo jedno -i- i posle ktorego samo jedno -y-. Tu jest  i/y pisanije grammatične i ne fonetične.

    Naše razrešenije problema:
    - Ne imaje smysla davati zakony, kdie i jako pisati -i- i -y-. Fonetično jesta rovne (-i- = IPA[i], -y- = IPA[i]).
    - Dobre jest d'ržeti starosloviensku tradiciju v korenah slov (napr. myš, ryba, kysnuti, ...) Tu ne jest veliky problem s različnoj vazhodnoj tradicijej i južni Slovieni tuto možut znati iz c'rkvenoslovienskego jezyka.
    - Dobre je d'ržeti grečsky original i medžunarodnih slov (napr. hymnos, psyhologija, fyzika, ...).
    - V zakončenijah slov pisati -i- i -y- jako grammatičny kod na davanije pomočnej informacije o padežah i čislah.
       (napr. sviežy muž = singular, svieži muži = plural)


  3. Jest li treba pisati i-y?

    Zapadni, vazhodni i starosloviensky jezyk i-y imajut. Južni ne imajut. Navyše u južnih Slovienov -i- ne dielaje mekčenije soglasnikov.

    Argumenty za razlišenije i-y protiv samo jednemu -i-.
    - Respektovanije etymologičnej bazy slov i lučša grammatična točnost, redukcija homonym.
    - Medžunarodni slova (iz grečskego jezyka ili germanskih jezykov) imajut -y-.


    Argumenty za samo jedno -i-  protiv i-y.
    - Različna evolucija pisanija i-y v modernih jezykah (napr. razlika medžu ruskopolskoj i staroslovienskoj tradicijej). Imajeme 27 soglasnikov i ne hočeme pisati k njim 27 zakonov, kdie može i kdie ne može byti pisane -i- ili -y-. Navyše, nikogda by to nebylo udobne rovno za Polaka, Rusa i Čeha.
    - Mekke -i- sled tv'rdego -y- evokuje mekčenije samoglasnikov (di, ti, ni).

    Naše razrešenije problema:
    - Budeme koristiti i-y v korenah slov. napr. ryba, myš, kysely, kysnuti, byti, biti, ... po staroslovienskem vzoru.
    - V padežnih zakončenijah pišeme oboje i-y, jih fonetika jest rovna. Ne jest mekčenije -i- (je li tuto jasno treba, pišeme dji, tji, nji)
    - Ne sut komplikirani zakony, posle ktorego točnego soglasnika se može ili ne može pisati -y-. Pisanije i-y v zakončenijah slov jest prosto definirane grammatičnimi potrebami padežnih vzorov, kdie i-y nese grammatičnu informaciju padeža i čisla.  
    napr. dobry = m. sg. adj. nominativ, dobri = pl. adj. nominativ, mekky = m. sg. adj. nominativ, mekki = pl. adj. nominativ, gospodi = m.pl.nominativ, gospody = m.pl.akuzativ, ... 

    Nehočeme pisati i-y radi defincijej, jaky soglasnik vsegda imaje -y- i jaky soglasnik vsegda imaje -i-. Potom by potreba pisati dvie i-y ne imala smysl, bo by take pisanije iztratilo pridavnu grammatičnu informaciju o padeži ili čislu i bylo by otvisle samo na soglasnikah.



  4. Slogotvorne ЪR, ЪL ili OR, OL?

    Tv'rdij jor v novoslovienskem jazyke jest slogotvorny znak k R i L. Može se vysloviti jako kratke [
    ɜ
    ]. Princip jest, že vsim slogom jest treba imati samoglasny. Jest ještie možnost transformirati tvrdy jor na -o- (napr. p'lny -> polny). Myslime, že to ne jest dobre rešenije, bo budut napastni homonyma (napr. polny ot p'lniti zvuči jako polny ot slova polje)


  5. Jako pisati zvuk -j- v azbukie?

    Na razlišenie ot latinice i glagolice, moderna azbuka na žalkost ne imaje jedin znak za zvuk [j]. Predlagajeme razrešenije na bazie s'rbskego pravopisanija po vzore reformy Vuka Karadžiča i koristiti latinky znak -j-, ktory jest mnoho blizky staremu znaku iota -ı- iz originalnego staroslovienskego pravopisanija.
      Možeme kazati, že znak -j- nam davaje možnost pisati mnogo blizko originalnemu pisaniju. Navyše, znak ju=ю jest takože ligatura ı+ѹ.
    napr. цѣсарствиѥ -> цесарствиıе -> cesarstviıe -> cesarstvije. Imaje li niekto lučše rešenije?



  6. Jatj (ѣ/ie) i mekkost E.

    Starosloviensky jezyk imaše specifičny samoglasny Jatj (ѣ). Originalny zvuk točno ne znajeme, no mnogi moderni jazyky jego sut transformirali na različne tvrde ili mekke E (IE, Ě, JE, IJE, ...) ili JA ili I. Ni jedin modernij jazyk dnes d'rži razlišenije meždu staroslovienskim Е i Ѣ na rovnih pozicijah, ktori biehu v staroslovienskem. Na žalkost ne možeme prosto
    Е i Ѣ s'jedniti, zatože sut slova, ktorim E-IE razlišaje jih značenije.

    Russky jezyk posle komunističnej reformy v 1918 piše jatj i normalne E rovnim znakem. Podobno bulgarsky posle reformy v 1945, jiže koristi JA.


    Novosloviensky jezyk Jatj respektuje i piše (Ѣ=IE=Ě).


     
  7. Jotizacija, mekčenije i problema mekkego znaka v latinici.

    Lingvisti znajut, že mekčenije i jotizacija ne jeste rovny proces.

    No v kontradikciji ot togo, južni jezyky koristjuči latinicu imajut -j- na poziciji jotizacije i takože na poziciji mekčenija (napr. -nj- = [ɲ]). Podobno, bulgarsky jezyk koristi mekky znak -ь- takože jako jotizačny znak (napr. -ьо- = [jo]).

    Myslime, že sojednienije koncepta jotizacije i mekčenija jest možne i v latinici jest možne koristiti znak -j- na mekčenije rovno jako to dielajut južni jezyky.



  8. Jotizacija, mekčenije i problema mekkego znaka v kyrillici (i takože v glagolici)

    Lingvisti znajut, že mekčenije i jotizacija ne jeste rovny proces.

    No v kotradikciji ot togo, bulgarsky jezyk koristi mekky znak -ь- takože jako jotizačny znak (napr. -ьо- = [jo]). Podobno h'rvatska glagolica v srednem vieku je koristila rovny znak za oboje: jotizacija i mekky znak.

    Moderna russka azbuka niekogda nijaku jotu ne piše (napr. oe = [ɔjɛ]).

    Myslime, že koncept grammatiky NS jezyka i modernizačni procesy živih slovienskih jezykov nam davajut varijantu, že može imati jedinaky znak za oboje: jotu i mekky znak podobno, jako koristi latinica znak -j-. Idealno by to byl znak podobny starej kyrillskej jotie ili h'rvatskemu glagolskemu znaku: -ı-. Problem jest v tom, že v osnovnej kolekciji znakov UTF-8 taky znak v kyrillici ne jest i nijaka klaviatura jego ne imaje. To jest pričina, zašto pišeme niekogda -j- i niekogda -ь-.
    napr. цесарствије = цесарствиıе = cesarstvije, коньскы = конıскы = konjsky, јего = ıего = jego, моје = моıе = moje, ...

    Taky znak -ı- jest elegantno podobny jotie v ligaturie ю = ıѹ = ju i starej grafičnej formie znaka я = ıа = ja.



  9. P'lna ili kratka forma glagolnih vremen?

    Jest problema kontrakcije medžuvokalnej joty (dielaješ, dielajeme, ...). Mnogi moderni jazyky ju transformirajut na prosty vokal (napr. diela(je)me = dielame), no ova kontrakcija ne jest rovna v vsih licah (napr. 3. lico mn. dielajut ne jest transformirane i jotu imaje).

    Južni i zapadni jezyky taku kontrakciju imajut. U njih je vaznikly moderni formy glagolov (-aš, -a, -ame, -ate, ...). Problem jest s vazhodnimi jezykami, najmie russkim.

    Jest tu pytanije: Bude li človiek (bez predhodnego učenija s rodnim jezykom znajučim samo svoje d'lge formy) dobro razumiti jemu tuzim kratkim formam? Jest to lučše rešenije ot varianty, kdie človieku
    (bez predhodnego učenija s rodnim jezykom znajučim samo svoje kratke formy) dobro razumiti jemu tuzim d'lgim formam?

    Razrešenije problema:
    Imajeme praktičny opyt, že lučše se razumije d'lgim ot kratkih.  Po pričinie razumivosti vsim jest lučše d'ržeti p'lni originalni formy bazalnej slovienskej grammatiky.


  10. Tv'rdost ili mekkost?

    Mnogi slova se v modernih slovienskih jazykah razlišajut samo v svojej mekkosti. (Napr. h'rvatske kost - russke кость). V tutih situacijah davajeme prednost tv'rdej (južnej pred vazhodnej) variantie. Mekkost d'ržime samo na takih slovah, iže imajut podobne tv'rde slova s nerovnim značenijem.

    napr. kost i kostj imaje rovne značenie. Po tutej pričinie se piše kost,
    no slovo kon (engl. ending) i slovo konj (engl. horse) imajut nerovne značenija. Po tutej pričinie treba pisati različno kon i ještie konj.

    Pytanije: Jest li lučšie pisati kostj, radostj, ... obače jih južni jezyky ne imajut?

Comments